JRE kolumna: Ali ima gost vedno prav? 

V gostinstvu se pregovorno reče, da ima gost vedno prav. Misel se je uveljavila na začetku 20. stoletja, ko je pomenila precejšen premik v razumevanju odnosa do stranke. Rek »the customer is always right« se je že leta 1905 povezoval z ameriškim trgovcem Marshallom Fieldom, hotelirju Césarju Ritzu pa so nekaj let pozneje pripisovali nekoliko drugačno formulacijo: Le client n’a jamais tort — gost se nikoli ne moti. Morda pri tem nikoli ni šlo toliko za to, kdo ima prav, kot za držo: gosta vzeti resno. Sprašujem se, ali je po več kot stoletju vprašanje, kdo ima prav, sploh še pravo vprašanje gostoljubnosti?

Danes gostje iščejo pristne, avtentične izkušnje. Radi obiščejo družinske restavracije, majhne hotele, kraje, kjer imajo občutek, da niso samo stranke, ampak da so za nekaj časa vstopili v svet nekoga drugega. Gostitelj jih povabi v nekaj, kar že obstaja: v svoj prostor, svojo estetiko, svoj ritem, svoje navade in tudi svoja pravila. Prav v tem je pogosto čar takšnih krajev.

Hkrati pa želimo danes gosta čim bolje poznati. Predvideti njegove želje, prilagoditi izkušnjo, poznati preference, še preden jih izreče. To je lahko ena od oblik odličnosti. Toda skoraj paradoksalno lahko postane tudi zelo zaprt sistem: gostu ponudimo popolnoma premišljeno izkušnjo, vendar znotraj prostora, ki smo mu ga že vnaprej natančno določili.

Je res gostoljubno samo to, da znamo sprejeti gosta — ali tudi to, da znamo sprejeti nekaj od tega, kar prinese s seboj? Ne mislim samo njegovih zahtev ali preferenc. Bolj me zanima njegova drugačnost. Drug pogled. Nesporazum. Vprašanje. Nelagodje. Morda celo zavrnitev. Tu se mi zdita zanimivi dve različni dimenziji gostoljubnosti: širina in globina. Širina je v tem, koliko različnosti lahko prostor sprejme. Koliko različnih ljudi, načinov bivanja, okusov, potreb in pogledov lahko obstaja v njem, ne da bi jih moral najprej poenotiti. Globina pa je zahtevnejša: koliko lahko prihod drugega dejansko poseže v prostor in tudi v gostitelja. Ali gost samo izbira med možnostmi, ki sem jih pripravila zanj, ali lahko njegova prisotnost tudi kaj spremeni?

Odprtost ni samo prijaznost. Ni samo »moja vrata so odprta«. Pomeni tudi, da izid srečanja ni povsem določen vnaprej. Odprt prostor ni prostor brez meja. Je prostor, katerega meje niso nedotakljive. Meja ostane. Pravzaprav jo potrebujemo, da sploh obstajata gost in gostitelj. Če je ni, skoraj izgine tudi sama gostoljubnost — ni več nekoga, ki sprejema, in nekoga, ki prihaja.

Zanimivo je prav to, kaj se zgodi na tej meji. V vsakdanjem gostoljubju so ti premiki pogosto zelo majhni. Gost vpraša nekaj, česar še nihče ni vprašal. Pri večerji se razvije pogovor, zaradi katerega kakšno stvar naslednjič naredimo drugače. Nekdo prostor uporablja na način, ki ga sami nismo predvideli. Včasih nas gost spomni na nekaj, kar smo v lastni hiši že nehali opažati. Takšni trenutki niso načrtovana personalizacija. So preprosto posledica tega, da je v prostor vstopil nekdo drug.

Gostoljubnost zato morda ni odprtost do tega, kar že poznamo in si želimo. Odprtost se pokaže predvsem pri tistem, česar nismo naročili. Na to me spominja Rumijeva pesem Gostišče, v kateri človek sam postane hiša, v katero vsak dan prihajajo različni obiskovalci — veselje, potrtost, sram, temne misli. Ne more izbrati samo prijetnih gostov. Lahko pa se odloči, kako jih bo sprejel.

Pesem seveda ne govori o gostinstvu in hotelirstvu. Govori pa o nečem, kar je gostoljubnosti zelo blizu: o pripravljenosti sprejeti prihod nečesa drugega, ne da bi že vnaprej določili, kaj sme ta prihod pomeniti. Razlika med gostom in gostiteljem pri tem ne izgine. Prav zato lahko gost postane zares viden — ne samo kot nekdo, ki ga je treba čim bolj elegantno umestiti v sistem, ampak kot človek, katerega prisotnost lahko tudi kaj spremeni. Morda kakovosti gostoljubnosti ne meri samo to, kako lepo sprejmemo pričakovano. Bolj jo razkrije način, kako naredimo prostor za tisto, česar nismo pričakovali.

Kristina Breznik, Hiša Raduha, JRE-Slovenija